Dijaki razredov 4. Ra, 4. Rb in 4. Ae Elektrotehniške in računalniške šole v Novi Gorici smo se v četrtek, 7. 4. 2022, odpravili na ekskurzijo v Škofjo Loko in na Visoko. Spremljale so nas profesorice Bojana Modrijančič Reščič, Marjetka Zorzut Santoro, Megi Rožič in Vanja Likar.
Po odhodu z avtobusne postaje Nova Gorica in dveurni vožnji z dvonadstropnim avtobusom smo okoli desetih prispeli v Škofjo Loko. Prehodili smo mesto, ki na zelo zanimiv način še vedno ohranja srednjeveški izgled in ga združi s sodobnostjo. Povzpeli smo se do loškega gradu, ki je preurejen v muzej. Iz njega je skozi vsa okna prelep razgled na Škofjo Loko pod njim. Vodička nam je razkazala razstavo in nam dala vpogled v čas življenja Ivana Tavčarja. Videli smo več predmetov, ki so bili v njegovi lasti in v lasti njegove družine. Med njimi je bilo veliko knjig, omara, ki je služila tudi kot pisalna miza, in zibelka, ki mu jo je podarila kraljeva družina Karađorđević. Ena celotna soba je poustvarjena po vzoru njegove spalnice, ki jo je imel na dvorcu Visoko. V njej je tudi železna skrinja, v kateri naj bi našel zapiske prejšnjih lastnikov dvorca, družine Kalan. Iz njih je potem črpal snov za pisanje enega svojih najbolj znanih del, Visoška kronika. Le-ta naj bi bila napisana kot trilogija, toda preden je uspel napisati drugi dve knjigi, ga je prehitela smrt.
Zgodba se dogaja v 17. stoletju in takrat je mesto imelo drugačen izgled kot danes. S pomočjo slike iz tistega časa in makete starega gradu smo si lažje predstavljali dogajanje. Grad je imel na sredini postavljen stražni stolp, ki je na dnu imel ječe. Podrli so ga, ko je prišel v last uršulink, ki so grad uporabljale kot dekliško šolo.
Vodička je na sliki kazala, kje v Škofji Loki so se odvijali pomembni dogodki iz knjige; po odhodu iz muzeja smo te točke videli tudi v živo. Hodili smo po tako imenovani Agatini poti, poimenovani po eni od glavnih oseb v knjigi, Agati. Po njej je stopala, ko jo je ječar odvedel na sojenje zaradi čarovništva. Vodila nas je ob edinem še ohranjenem delu mestnega obzidja, do krčme Mihol, v kateri se je zadrževal Marks Wullfing, ki je Agato obtožil čarovništva. Zaradi tega so ga ženske izgnale iz krčme in lovile po mestu. Nadaljevali smo mimo Klanca, ki povezuje oba mestna trga, do sotočja Poljanske in Sevške Sore. Na tem mestu so sodili Agati in ji naložili poizkus z vodo, pred utopitvijo jo je rešil Jurij. Videli smo tudi obnovljeno stavbo, kjer se je Izidor pri Langerholzu učil za kovača. Pešačili smo do mestnega trga, ki še vedno ohranja srednjeveško vzdušje s starimi dvonadstropnimi hišami in kužnim znamenjem iz 18. stoletja. Postavili so ga v zahvalo za zaščito pred kugo. Ogledali smo si tudi nekdanjo mestno hišo, imenovano Stari rotovž, ki je ena redkih hiš z notranjim dvoriščem. Nekoč so bile poleg dvorišča tudi ječe, v eni izmed njih je v romanu noč prebila tudi Agata. Potem smo se sprehodili do cerkve svetega Jakoba, ki stoji že od 15. stoletja. Zraven nje je bila postavljena obrtniška šola za fante, v kateri so se učili branja in pisanja. Tlakovana pot nas je nato vodila skozi ozko ulico do Kapucinskega mostu. Pred njim so bila nekoč vodna vrata, ki so vodila v mesto. Skoznje so v knjigi ženske spodile Marksa Wullfinga. Nanj so potem zidarji, ki so zidali sosednjo kapucinsko cerkev, zlili malto. Čez most in mimo omenjene cerkve smo prispeli do kipa Agate in Jurija.

Nato smo stopili na avtobus in po krajši vožnji ob poldne prispeli na Visoko, kjer nas je prva prišla pozdravit črnobela mačka. Do dvorca z velikim dvoriščem, posutim z gramozom, je vodila lepa poljska pot. Od družine Kalan sta ga kupila Ivan Tavčar in njegova žena Franja. Služil jima je kot počitniška rezidenca, na katero sta vabila izobražence in literate. Tam je pisatelj tudi postavil prvo teniško igrišče v Sloveniji. Po njegovi smrti so posest podedovali njegovi otroci, ki pa so ga po 2. svetovni vojni morali prodati. Zaradi tega je začel samevati in razpadati, dokler se ni v zadnjih letih začela prenova pod vodstvom Zavoda Poljanska dolina.
V dvorcu smo izvedeli več o Tavčarjevem zasebnem življenju in videli poustvarjeno kuhinjo iz tistega časa. Na majhnem hribu blizu dvorca je postavljena grobnica s kapelico za njegovo družino. V njej sta pokopana oba zakonca, vsi njuni otroci, njihova psička in dva vnuka ter Josepina Arce, Franjina teta. Obnovili sta jo njegovi pranečakinji Metka in Ruda Zorc.
Z ekskurzijo smo zaključili pri spomeniku, ki leži ob dvorcu. Predstavlja Tavčarja, ki v gosposki drži sedi na stolu in globoko razmišlja, obrnjen je proti Poljanski dolini. Njegovo izdelavo je financiral John Thatcher, rojen kot Janez Tavčar, Ivanov sorodnik. Izdelal ga je Jakob Savinšek leta 1957.
Na takšne zanimive in poučne ekskurzije bi po mojem mnenju lahko odšli večkrat, saj ob tem postanejo knjige lažje razumljive ter bolj privlačne.

Mitja Leban in Tilen Gabršček, 4. Ra